Srečanje na Peršmanovi domačiji/muzeju/ v Železni Kapli

Taboriščni odbor Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, ki mu predseduje Matjaž Špat, se je na povabilo Zveze koroških partizanov in Društva Verein Peršman, tudi v letu 2026 udeležil tradicionalnega vsakoletnega srečanja nekdanjih internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok nekadnjih nacifašističnih taborišč in zaporov, ter njihovih svojcev in prijateljev iz Slovenije z našimi koroškimi rojakinjami. To srečanje in druženje ter medsebojno spoznavanje je bilo namenjeno tudi mlajšim generacijam. Srečanje je pripomoglo h krepitvni prijateljskih stikov z našimi rojaki v Avstriji.
Na tovrstnih srečanjih že več kot tri desetletja  obnavljajo in krepijo spominske vezi, ki so se stkale med vojno med taboriščnicami z obeh strani Karavank v različnih nacističnih taboriščih in tkejo stike naprej med njihovimi potomci. Da ženska solidarnost nikoli ni poznala meja, se je izkazalo tudi na Peršmanovi, nekdaj kmečki domačiji, ki je sedaj osrednji muzej narodnoosvobodilnega odpora Koroških Slovencev v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Bila je tudi partizanska postojanka med drugo svetovno vojno, kjer so nacisti storili zločin nad civilisti in pobili domala celo družino.

Olga Voglauer, poslanka v avstrijskem parlamentu:

Kot potomki partizanke, mi tako spominjanje vedno znova daje novo moč, da lahko nadaljujemo naše delo. To druženje koroških Slovencev je zelo pomembno tudi zato, ker vključujemo mlade in z mladimi imamo možnost, da dajemo to našo dediščino naprej. To se mi zdi, da še dobro uspeva tukaj na južnem Koroškem.

Borut Sajovic, poslanec Svobode v Državnem zboru RS:

Peršmanova domačija je eno od svetih mest, ki nas zdaj povezuje in druži, hkrati pa spominja po svetu in v zgodovini, kaj je bilo prav in kaj narobe. Čestitke vsem udeležencem prireditve, še posebej pa mladim in medijem, ki ohranjajo spomin nanjo in razmislek, da se ta tragedija nikdar  več ne ponovi. To je tudi mesto prijateljstva in združevanja ljudi, tako iz ene kot druge strani meje in naj tako tudi ostane.

Nikolaj Orasche, predsednik Zveze koroških partizanov:

Nam take prireditve, kot so danes bile oziroma jih imamo seveda tradicionalno vsako leto, veliko pomenijo, ne le zaradi obujanja spomina in ozaveščanja zgodovine, temveč tudi zaradi novih povezav z ljudmi in navezovanja stikov. Vidimo, kot danes ne primer, da so nas obiskali zainteresirani iz Švice, Avstrije, Nemčije in seveda tudi iz Slovenije, in zelo pomembno je, da gre naše zgodovinsko izročilo čez naše meje, da ta skupni upor, ki smo ga tukaj Slovenci tako zmagovito in slavno dobili ob koncu leta 1945 in ravno zato, ker velik del Evrope in sveta, tega še ne vé, je potrebno ljudi še naprej ozaveščati v kakšnih izrednih in težavnih razmerah se lahko organizira uspešen upor, ker mislim, da je treba na civilno družbeni ravni spet vzbuditi ta razmišljanja. 

Matjaž Špat, predsednik taboriščnega odbora Ravensbrück:
  
Sedaj, ko se je ravno končala slovesna prireditev na domačiji pri Peršmanu, me prevevata zadovoljstvo in ponos, da smo spet udajanjili obljubo, ki smo jo dali generaciji naših internirank in internirancev z obeh strani Karavank, ki so del svojega življenja, predvsem svoje mladosti, preživeli v hudi bedi in pomanjkanju, v hudem terorju, kjer se je smrt utrudila do smrti, zaradi njihovih dajanj tovarištva, junaštva  domoljublja, ki so ga udajanjili, so priživeli grozote taborišč in ohranili slovenstvo in slovenski rod. Neizmerno smo ponosni na njih. Stkali so pomemben kamenček v mozaiku slovenske državnosti.
Ko se je generacija taboriščnic in taboriščnikov začela poslavljati, je na našem vsakoletnem srečanju internirank in internirancev, političnih zapornic, ukradenih otrok, izgnancev, njihovih svojcev in prijateljev, mlajša generacija obljubila, da bomo enakopravno in z enakim žarom in ponosom ohranjali spomin in opominjali, da se grozote, ki so jih preživeli naši starši, nikoli več ne bi ponovile. In ta prireditev me navdaja s ponosom, da s tem obujanjem spomina na grozote fašizma in nacizma počnemo ravno to, da ozaveščamo slovensko in širšo javnost o teh grozotah in da se te grozote nikoli več ne ponovijo. 
Da je iz Slovenije prispelo na Peršmanovo domačijo več kot 50 ljudi, je dovolj zgovoren podatek..  
Poln avtobus in kombi, skupaj 57 udeležancev nas je bilo in če bi imeli prostor, bi jih bilo še več.  Kljub najbolj vročemu poletnemu dnevu in neznosni vročini sem vsem, ki so se podali na to pot, neizmerno hvaležen in poskrbeli smo za vso potrebno preventivo, da smo se živi in zdravi vrnili domov, polni vtisov in spominov, predvsem pa ponosa, da se s slovenskimi Korošci stkejo tiste pristne človeške in prijateljske vezi, ki so se stkale nekoč  v taboriščih in se tkejo tudi danes, da jim olajšamo te asmilacijske težnje avstrijskega naroda proti slovenski manjšini.

In ne nazadnje je treba poudariti, da je večina Slovencev prispela na Koroško iz najbolj vročega konca Slovenije, iz Novo Gorice...
Polovica potnikov v avtobusu je bila iz Goriške in okolice, polovica iz Ljubljane, tako, da je celoten slovenski odbor zbral prave privržence in predstavnike, ki smo s srcem in ponosom obujali spomine in podprli našo slovensko manjšino pri njihovih prizadevanjih za ohranitev slovenskega jezika in slovenskega naroda. 

Video produkcija: S-tv Skledar

Kamera in montaža: Pia in Milan Skledar